Veseli obiskovalci in srečni osli

Čeprav ne mine teden, da ne bi naših oslov obiskali napovedani ali nenapovedani obiskovalci, smo se razveselili vprašanja profesorice biologije Laure Ozebek z Osnovne šole Milojke Štrukelj iz Nove Gorice, ali bi nas lahko obiskali tisti učenci, ki obiskujejo izbirni predmet Organizmi v naravi in umetnem okolju.

Skupina kakih 15 učenk in učencev 7. razredov pod vodstvom omenjene profesorice in njene sodelavke Irene je prišla v lepem sončnem popoldnevu v začetku novembra. Iz minibusa so izstopili bledi in nerazpoloženi, a so hitro oživeli, ko smo po nekaj korakih prispeli do prvega pašnika, ki smo ga izbrali za ogled.

Trenutno namreč osle redimo na treh pašnikih. V »vrtcu« so štiri oslice z letošnjimi mladički, v »haremu« je naš plemenski samec s štirimi samicami, na tretjem pašniku pa so preostale oslice in osli (lanski mladiči, samice, ki jih letos nismo želeli oploditi, in pa naš priljubljeni beli osel Don).

Mame z otroki v »vrtcu« so že stale ob vhodu, kot bi naš obisk pričakovale. V nekaj stavkih smo skušali opisati ključne značilnosti oslov, naš način reje in posebnosti te skupine živali, potem pa smo stopili vsi skupaj na pašnik.

Mladički, ki imajo od 4 do 7 mesecev, so bili pravi magnet za obiskovalce. Ena od mladičk, Dina, se ne pusti ujeti, preostale tri (Mili, Mako in Oli) pa uživajo, če jih čohamo po vratu, se počasni dotikamo njihovih čel in mehkih gobčkov. Za vse osle velja, da moramo ljudje svoje gibe zadrževati, roke stegovati kar se da počasi in se tudi počasi premikati okoli živali. Osli pač hitre geste, posebno kadar roko stegnemo k njihovim glavam, to razumejo kot nevarnost, grožnjo, zato se nagonsko odmaknejo.

Čeprav je bila večina otrok gotovo prvič v tako tesnem stiku z osli, so se jim ti pustili božati, čohati in ljubkovati. Ni manjkalo tudi »selfijev« z osli. Živali instinktivno vedo, kaj je (človeški) otrok, in mu dovolijo marsikaj, česar odraslemu rejcu ne bi dopustile.

Razdelili smo nekaj korenja, ki so ga prinesli obiskovalci.

Tu, kjer na pašniku ni bilo veliko živali, smo lahko šolarjem pokazali, kako oslu pravilno ponudimo posladek. Ker imajo kopitarji, torej konji in osli, oči nameščene ob straneh glave, pred gobcem ne morejo ničesar videti. Ponujeno lahko le vohajo in se tako usmerijo točno tja, kjer pričakujejo posladek.

Stegnjena, odprta dlan, na kateri leži npr. košček korenčka, je pravilen način, ki omogoča oslu (in konju), da brez težav pograbi posladek, darovalec pa nima strahu, da bi ga kopitar nehote ugriznil. Otroci so se to hitro naučili.

Šli smo tudi do tistega pašnika, kjer se pasejo lanski mladiči, nekatere samice in beli kastrat Don. Ta skupina oslov nas je čakala na najbližjem vogalu obsežnega, več kot dva hektarja velikega pašnika. Sestavlja ga več zemljišč, nekatera so manj, druga bolj zaraščena. Na njih imajo osli pestro izbiro različni vrst trav, zeli, grmov in dreves. Slednjim radi objedajo skorjo, prav tako tankim deblom panjevcev. Z lubjem bogatijo svojo prehrano in dobijo snovi, ki jih potrebujejo za boljšo presnovo svežih trav in slame.

Razveselil nas je pogled na otroke, ki so se razkropili med osli, ti pa so z veseljem čakali nanje. Pokazali so, da jim prija dotik otroških rok, dobro razpoloženje se je širilo po pašniku. Osli niso kazali nobenega strahu pred številno skupino obiskovalcev.

Prepričani smo, da bo šolarjem stik z osli ostal v lepem spominu. Škoda, da osli ne znajo povedati, ali si še želijo takih obiskov. A fotografije dokazujejo, da so uživali tako eni kot drugi.