Naš Zmago

Ne da se predvideti, kdaj bo na svet skočil nov osliček. Oslica nosi dvanajst ali celo trinajst mesecev, datuma oploditve pa pri oslicah, ki stalno živijo v tropu s samcem, ni mogoče točno določiti.

Naša Tončka je ena značilnih oslic dalmatinske pasme, torej manjše rasti, sivo rjave barve. Bila je dolgo v družbi s samcem Donom, ki je prav tako dalmatinske pasme, le da je Don pravi beli osel. Don je bil v družbi treh oslic, zato nismo mogli vedeti, kdaj bo naša Tončka imela svojega prvega mladička.

Ko smo v soboto zjutraj prišli k tropu na pašnik, je tam tekal majhen osliček! Ljubka siva živalca na predolgih nogicah je negotovo stopicljala po travi. Zaskrbelo nas je le ob tem, ker ob njem ni bilo prave mame, temveč druga, mami podobna oslica, Zofi. Prava mama Tončka se je pasla, kot da se je njen mladič prav nič ne tiče.

S tem se je začelo truda polno poglavje, kako zbližati mamo z otrokom. Najprej smo ju preselili v improviziran hlevček, kjer smo Tončki odredili poseben boks. V njem ne more malega oslička strašiti in ga brcati, osliček pa s strani lahko sesa. Ker je, razumljivo, kazal neustavljivo željo po pitju mleka in mamini bližini, smo mu – tudi za potrditev naših želja po tem, da bi preživel – dali ime Zmago.

Ima čudovito mehko srebrno sivo dlako, z zelo izrazitim črnim križem na plečih in črto vzdolž hrbta. Na spodnjem delu nogic ima temne prečne proge, podobno kot njegovi daljni afriški predniki, somalski osli.

Prvi dan ni znal niti sesati, mama pa mu ni pustila blizu. Tako smo pač molzli Tončko, prelili mleko v steklenico z dudo, potem pa z neskončnim potrpljenjem učili malega Zmaga, kako naj sesa mleko skozi dudo. Prva dva dneva je moral piti vsaki dve uri, podnevi in ponoči. Spali nismo nič, seveda. Mi ne, on pač.

Zdaj našo Tončko pripeljemo iz boksa, jo privežemo in ji podstavimo Zmaga pod seska. Najprej jo moramo umiriti, potem pa mali sesa, sesa …

Nihče ne more z gotovostjo vedeti, kaj je povzročilo, da Tončka ne čuti, da je Zmago njen osliček. Je to nekakšna poporodna depresija? Je bila ta njena prva žrebitev tako težka, da je zaradi bolečine izgubila materinski čut? Si je malega oslička takoj po tem, ko je prišel na svet, hotela prisvojiti druga oslica?

Verjetno ne bomo nikoli vedeli pravega vzroka. Zdaj ju moramo počasi zbliževati.

Zmago mora zmagati!